VSRS Sodba I Ips 33002/2016

Jedro

Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu presega izvršitev cestnoprometnega prekrška, ki predstavlja abstraktno nevarnost v cestnem prometu, saj se za kazensko odgovornost storilca zahteva nekaj več – to je povzročitev (vsaj) neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, ki mora biti objektivno predvidljiva in do katere ne bi prišlo, če bi voznik upošteval zahteve dolžnostnega ravnanja, ki jih nanj naslavljajo relevantni cestnoprometni predpisi. Ker je vzročna zveza med izvršitvenim ravnanjem storilca in prepovedano posledico element splošnega pojma kaznivega dejanja, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je storilčeva protipredpisna vožnja povzročila konkretno ogrozitev kakšne osebe, s tem pa torej po vsebini tudi, ali je imela prepovedana droga tak vpliv na njegove psihofizične sposobnosti, da je vodila do prepovedane (ogrozitvene, v primeru hujše posledice pa tudi poškodbene) posledice.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenca A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je kazen štiri leta in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe. Oškodovanca A. A. in B. B. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odloži izvršitev kazenske sankcije, sprejme pobudo in predlog za prekinitev postopka ter po 156. členu Ustave RS in prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču začne postopek ocene ustavnosti in zakonitosti 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, po prejemu odločitve Ustavnega sodišča ali v primeru, da pobude ne sprejme, pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina se v odgovoru na zahtevo pridružuje razlogom pravnomočne sodbe in vložnikovo pobudo za presojo ustavnosti citirane določbe KZ-1 ter očitke o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe zavrača kot neutemeljene. V ostalem zahteva po njegovem mnenju uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obsojenca in njegovega zagovornika, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona in iz nje izhajajoče kršitve 27. in 28. člena Ustave RS z zatrjevanjem, da inkriminacija iz 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 oziroma njena razlaga v konkretnem primeru nista skladni z načeloma zakonitosti in krivdne odgovornosti. Zahteva v bistvenem utemeljuje, da:

– v zakonu v nasprotju z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave RS ni določno in vnaprej opredeljena spodnja meja, pri kateri je vpliv prepovedane droge na psihofizično stanje voznika izkazan (kot je to določeno pri alkoholu), kar predstavlja pravno praznino, ki razširja polje kaznivosti in odpira pot nalaganju objektivne odgovornosti, kot v konkretni zadevi,

– da so sodišča zaradi nejasne ureditve primorana ugotavljanje količine prepovedane droge in njenega vpliva na psihofizično stanje voznika prepustiti sodnim izvedencem, v konkretnem primeru Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani (v nadaljevanju: ISM) in tam zaposleni sodni izvedenki, kar predstavlja kršitev 28. in tudi 27. člena Ustave RS,

– da zakon sankcionira vožnjo „pod vplivom“ prepovedanih drog, ne le vožnjo osebe s prepovedanimi drogami v organizmu, česar sodišči v konkretnem primeru nista upoštevali in sta se zadovoljili le z identifikacijo prepovedane droge, brez ugotavljanja njenega dejanskega vpliva na obsojenčeve sposobnosti vožnje, s čimer sta kršili načelo krivdne odgovornosti iz 27. člena Ustave RS; pri tem vložnik dodatno navaja, da predstavlja obravnavana inkriminacija blanketno normo, ki napotuje na 2. člen Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju: ZPPPD), v skladu s katerim je treba za opredelitev droge kot prepovedane najprej identificirati snov kot konopljo, nato pa še njene psihotropne učinke na voznika (obsojenca),

– da zakon različno obravnava voznike, ki vozijo pod vplivom alkohola pod zakonsko določeno mejo, ter tiste, ki vozijo pod vplivom prepovedanih drog (kjer spodnja meja ni določena), kar je nelogično, nerazumno in neenakopravno, obenem pa tudi nesorazmerno, s čimer je po vsebini zatrjevana kršitev 14. in 2. člena Ustave RS.

6. Vrhovno sodišče teh navedb, vključno s predlogom za prekinitev postopka in začetek postopka za presojo ustavnosti zakonske ureditve, ne sprejema. Z vidika načela zakonitosti je v kazenskopravni normi iz 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 jasno in določno opredeljeno, da stori kaznivo dejanje tisti voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe (ki lahko rezultira v hujši posledici) s tem, da vozi pod vplivom prepovedanih drog. Stališče vložnika, da bi morala biti pri tem določena „spodnja meja“, pri kateri je vožnja pod vplivom prepovedanih drog kazniva, izhaja iz predpostavke, da ta meja v zakonu ni določena. Ta predpostavka je zmotna, saj iz zakonskega besedila, ki se navezuje na področno prekrškovno zakonodajo (prvi odstavek 106. člena ZPrCP), jasno izhaja, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom prepovedanih drog. Zakonodajalec je zavzel, kot navaja sodišče prve stopnje, t.i. ničelno toleranco, kar pomeni, da je vožnja pod vplivom prepovedanih drog absolutno prepovedana in da bo storilec, če bodo hkrati izpolnjeni tudi drugi zakonski znaki obravnavane inkriminacije, v primeru vožnje pod vplivom prepovedanih drog odgovarjal za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu.

7. Odločitev zakonodajalca o tem, katero škodljivo ali nevarno ravnanje bo opredeljeno kot kaznivo, sodi v polje njegove proste presoje, pod pogojem, da odločitev o (ne)inkriminaciji ne pomeni nedopustnega posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine ter druga temeljna ustavna jamstva.¹ S tem, ko 1. točka prvega odstavka 324. člena KZ-1 določa drugačno mejo za vožnjo pod vplivom alkohola v primerjavi z vožnjo pod vplivom prepovedanih drog in drugih naštetih snovi, meje zakonodajalčeve proste presoje po oceni Vrhovnega sodišča niso bile prekoračene, saj različne snovi v organizmu posameznika lahko utemeljujejo tudi različno obravnavo voznikov, ki vozijo pod njihovim vplivom.

8. Glede na besedilo 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 se zakonska bit obravnavane inkriminacije ne izčrpa z vožnjo voznika, v organizmu katerega so ugotovljene sledi THC, kot skuša to prikazati vložnik, saj mora voznik ne le voziti pod vplivom prepovedanih drog, ampak mora s tem povzročiti tudi neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, ki ima v primeru povzročitve hujše posledice iz petega odstavka 324. člena KZ-1 za posledico prometno nesrečo s smrtjo ene ali več oseb. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu presega izvršitev cestnoprometnega prekrška, ki predstavlja abstraktno nevarnost v cestnem prometu, saj se za kazensko odgovornost storilca zahteva nekaj več – to je povzročitev (vsaj) neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, ki mora biti objektivno predvidljiva in do katere ne bi prišlo, če bi voznik upošteval zahteve dolžnostnega ravnanja, ki jih nanj naslavljajo relevantni cestnoprometni predpisi.² Ker je vzročna zveza med izvršitvenim ravnanjem storilca in prepovedano posledico element splošnega pojma kaznivega dejanja, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je storilčeva protipredpisna vožnja povzročila konkretno ogrozitev kakšne osebe, s tem pa torej po vsebini tudi, ali je imela prepovedana droga tak vpliv na njegove psihofizične sposobnosti, da je vodila do prepovedane (ogrozitvene, v primeru hujše posledice pa tudi poškodbene) posledice. Sodišče mora v vsakem posameznem primeru poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja ugotavljati tudi obdolženčev krivdni odnos do izvršitvenega ravnanja in prepovedane posledice, zato vložnikovi očitki o tem, da se polje kaznivosti z navedeno inkriminacijo razširja v smeri objektivne odgovornosti, niso utemeljeni.

9. Sodišče prve stopnje je predstavljena materialnopravna izhodišča v izpodbijani sodbi upoštevalo in med ostalim na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je imel obsojenec v času povzročitve prometne nesreče v krvi najmanj 4 ng/mL THC (17. točka sodbe); da je vozil pod vplivom THC, ki je negativno deloval na njegove vozniške sposobnosti, kar se je udejanjilo v nadaljnji kršitvi pravil vožnje - vožnji po nasprotnem pasu (20. točka sodbe); da je s hudo kršitvijo cestnoprometnih predpisov, tj. vožnjo pod vplivom prepovedanih drog, ki je imela za posledico vožnjo po nasprotnem voznem pasu, povzročil neposredno nevarnost, ki se je uresničila v prometni nesreči s smrtjo oškodovanke (21. točka sodbe); in da mu je za to dejanje mogoče očitati krivdo (22. do 26. točka sodbe). Sodišče druge stopnje je tem ugotovitvam pritrdilo.

10. Okoliščina, da mora sodišče zaradi ugotavljanja (odločilnih) dejstev v kazenskem postopku odrediti izvedenstvo, če v ta namen potrebuje izvid in mnenje nekoga, ki ima strokovno znanje (248. člen ZKP), še ne pomeni, da je takšna ureditev neustavna. Sodni izvedenec je sicer pomočnik sodišča pri izvrševanju njegove funkcije,³ vendar pa je vselej sodišče tisto, ki oceni izvedensko mnenje in nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe. Tudi dejstvo, da ima ISM pri analizi vzorcev določene interne (z mednarodnimi priporočili usklajene) strokovne standarde, po katerih prisotnost THC v krvi zabeležijo šele v primeru ugotovljene koncentracije nad 2 ng/mL, ne pomeni, da je zakonska ureditev v nasprotju s 27. in 28. členom Ustave RS. Interni strokovni standardi, na katerih temelji izdelano izvedensko mnenje, so lahko predmet strankine kritike in so skupaj z izvedenskim mnenjem podvrženi dokazni presoji sodišča, ki v kazenskem postopku odloča o tem, ali so zakonski znaki kaznivega dejanja podani ali ne. V okoliščinah konkretnega primera pa interno določena spodnja meja za detekcijo THC v krvi (ki je voznikom z izjemno nizko vrednostjo prepovedane droge v organizmu tudi sicer kvečjemu v korist) sploh nima odločilnega pomena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila koncentracija THC v analiziranem vzorcu obsojenčeve krvi vsaj še enkrat višja in je znašala najmanj 4 ng/mL.

11. Zahteva se mestoma dotika blanketnega dela kazenskopravne norme prvega odstavka 324. člena KZ-1, ki pri opredeljevanju prepovedanih drog tiho napotuje na določbe ZPPPD. Vložnikova izvajanja v tem delu niso utemeljena, saj po prvem odstavku 2. člena ZPPPD za opredelitev posamezne rastline ali snovi kot prepovedane droge zadošča, da ima rastlina ali snov psihotropne učinke in da „lahko“ vpliva na telesno ali duševno zdravje ali ogroža primerno socialno stanje ljudi ter je opredeljena v seznamu iz tretjega odstavka 2. člena ZPPPD. Za opredelitev določene rastline ali substance kot prepovedane droge (v konkretnem primeru rastline konoplje) se torej ne zahteva ugotavljanje konkretnih učinkov na posameznega uporabnika, kot to zatrjuje vložnik, vendar navedeno v konkretnem primeru, glede na vse zgoraj obrazloženo, niti ni ključno.

12. Zahteva v povezavi z obravnavanimi očitki zatrjuje kršitvi iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče ni popolnoma rešilo obtožbe in ker sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti protispisni, saj v pravnomočni sodbi (zlasti drugostopenjski) ni vsebinsko obrazloženo, zakaj obravnavana inkriminacija ni neustavna. Prva zatrjevana kršitev na način, kot jo uveljavljajo vložniki (z obrazložitvijo sodbe), sploh ne more biti storjena, druga zatrjevana kršitev pa ni podana, saj sta se nižji sodišči do zagovornikovih navedb v tej smeri vsebinsko opredelili (sodišče prve stopnje v 36. točki, sodišče druge stopnje pa v 6. do 9. točki sodbe).

13. Drugi sklop vložnikovih navedb se nanaša na zatrjevanje, da so podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkohometrijo dr. Gordane Koželj (prvi odstavek 44. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP). Z objektivnega vidika je v središču utemeljevanje, da je dr. Koželjeva redno zaposlena v toksikološkem laboratoriju na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani (ISM), ki je sprejel obsojencu odvzete vzorce, ki so v postopku sporni (tj. ni identificirana oseba, ki jih je jemala, urin je bil kontaminiran, potovanje vzorcev ni bilo ugotovljeno), pri čemer je prav ona opravljala analizo vzorcev in je kot vodja toksikološkega laboratorija tudi odgovorna za (ne)pravilnost predhodno opravljenega postopka, kar pomeni, da njeno mnenje v vlogi sodne izvedenke ni neodvisno in nepristransko. Za vložnika je s tega vidika problematično predvsem izvedenkino odvisno zaposlitveno razmerje z ISM. Na te navedbe se navezujejo tudi okoliščine subjektivne narave, ki jih vložnik utemeljuje z zatrjevanjem, da je sodna izvedenka sama delala analizo vzorcev, ki je sedaj sporna zaradi nizke detektirane vsebnosti THC; da je imela zaradi opravljene analize pri izdelavi izvedenskega mnenja vnaprej izoblikovan predsodek o zadevi; da pri izdelavi izvedenskega mnenja ni prepoznala napak v postopku jemanja vzorca; da je nasprotovala novi analizi vzorcev; da je imela vnaprej oblikovano stališče o ničelni toleranci pri dokazovanju prisotnosti THC v krvi; da ni upoštevala za obsojenca razbremenilnih dokazov (zdravniškega pregleda); da je iz spisa povzela dokazno nerazčiščena izhodišča in s tem prejudicirala odločitev ter pri laiku povzročila vtis vnaprejšnje opredelitve; da je prekoračila „obseg stroke“, ker je kot kemik (ki ni zdravnik) zaključevala o povezavi med kemijskimi izvidi in vplivom na obsojenčevo vožnjo; ter da je vse podatke obravnavala v škodo obrambe. Zahteva zastopa stališče, da sodna izvedenka v opisanih okoliščinah ne daje videza nepristranskosti, zato bi moralo biti njeno mnenje izločeno iz spisa. Ker to ni bilo storjeno, je bila kršena domneva nedolžnosti (27. člen Ustave RS), posledično pa tudi načelo iskanja materialne resnice (17. člen ZKP in drugi odstavek 299. člena ZKP). Vložnik ob sklicevanju na 251. člen ZKP navaja, da bi bila lahko dr. Koželjeva v vlogi izdelovalca analiz povabljena za pričo, zato ne bi smela biti postavljena za sodno izvedenko. Svoja izvajanja sklene z zatrjevanjem 22., 23., 27. in 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki jih navezuje na prej povzete navedbe.

14. Vrhovno sodišče v povezavi s temi navedbami najprej ugotavlja, da vložnik vse svoje očitke usmerja zoper delo sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkohometrijo dr. Gordane Koželj, ki po njegovem prepričanju v okoliščinah konkretne zadeve ni bilo nepristransko. Zahteva ne napada zakonitosti verige izvedenih materialnih dokazov (obsojencu odvzetih bioloških vzorcev), kot jo je sodišče prve stopnje vsebinsko presojalo in utemeljilo v 15. točki izpodbijane sodbe, ampak kot nezakonito v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP izpostavlja mnenje sodne izvedenke na podlagi zatrjevanja, da obstaja dvom v njeno nepristranskost. V okviru, kot ga s svojimi navedbami opredeljuje zahteva za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), je zakonitost izpodbijane sodbe preizkušalo tudi Vrhovno sodišče.

15. Iz razlogov pravnomočne sodbe in podatkov spisa je razvidno, da je bil strokovni pregled obsojenca opravljen v ZD Škofja Loka, kjer so bili obsojencu odvzeti tudi biološki vzorci, tj. urin in kri (13. točka prvostopenjske sodbe). Toksikološke preiskave odvzetih vzorcev so bile opravljene na Inštitutu za sodno medicino (14. točka prvostopenjske sodbe), kjer je poročilo o toksikološki preiskavi pripravila in podpisala dr. Gordana Koželj (list. št. 66). Zahteva v bistvenem uveljavlja, da je imela sodna izvedenka „dvojni položaj“, saj je najprej opravila toksikološko analizo vzorcev, nato pa podala mnenje še kot sodna izvedenka.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, ki jih v zahtevi zatrjuje vložnik, z gledišča razumnega (in objektivnega) opazovalca ne izkazujejo upravičenega dvoma v nepristranskost postavljene sodne izvedenke. Poročilo o analizi vzorcev, ki jo je na Inštitutu za sodno medicino opravila dr. Koželj, vsebuje samo rezultate formalne preiskave vzorcev, pri kateri preiskovalec ne poda nobenega subjektivnega mnenja, ampak v poročilu zapiše samo empirične ugotovitve opravljenih meritev. Z objektivnimi podatki (rezultati) analiz bi se moral seznaniti vsak, ki bi bil v konkretni zadevi postavljen za sodnega izvedenca, zato tudi dejstvo, da se je dr. Koželj pri izdelavi toksikološke analize seznanila z empiričnimi rezultati analiz, ni takšne narave, da bi si na tej podlagi lahko ustvarila kakršenkoli vtis o konkretni kazenski zadevi, zaradi katerega ne bi mogla podati nepristranskega izvedenskega mnenja o vsebini pridobljenih rezultatov.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v zahtevi (enako kot poprej v pritožbenem postopku) ne navaja nobenih napak, ki naj bi bile storjene pri sami toksikološki analizi vzorcev (niti ne nasprotuje ugotovljeni prisotnosti THC v krvi, THC-COOH v urinu ter vrednosti kreatinina v urinu), temveč vse očitke zoper delo sodne izvedenke opira na rokovanje z vzorci pred prejemom na Inštitut za sodno medicino (tj. zlasti na ravnanje v ZD Škofja Loka pred toksikološko analizo) in na vsebino kasneje izdelanega izvedenskega mnenja (tj. na interpretacijo rezultatov toksikološke analize, ki se nanaša zlasti na učinkovanje THC v organizmu). Vložnik kot ključno izpostavlja okoliščino, da je dr. Koželj kot vodja toksikološkega laboratorija na Inštitutu za sodno medicino odgovorna za (ne)pravilnost postopka pred izdelavo izvedenskega mnenja in da zato ne more biti nepristranska. Ta izvajanja ne upoštevajo, da sodna izvedenka kot zaposlena na Inštitutu za sodno medicino ne odgovarja za rokovanje z vzorci v ZD Škofja Loka, zato je lahko kot sodna izvedenka podala povsem neobremenjeno mnenje o tem, na kakšen način se vzorci v zdravstvenih domovih hranijo in označujejo. Enako neobremenjena je bila lahko tudi njena interpretacija rezultatov toksikoloških analiz. Vložnik napak v sami izvedbi toksikološke analize vzorcev (opravljene so bile alkoholometrične, imunokemijske in kromatografske preiskave, pri čemer je obramba vpogledala v arhivirane kromatograme), kot že omenjeno, konkretizirano ne zatrjuje, zato tudi okoliščina, da je empirično analizo opravila prav dr. Koželjeva kot vodja laboratorija na ISM, ne more biti odločilna za presojo njene nepristranskosti.

18. Glede na to, da dr. Koželjeva v nobeni izmed vlog (najprej kot preiskovalka pri analizi vzorcev, nato pa kot sodna izvedenka) ni bila povezana s tožilstvom kot organom pregona oz. nasprotno stranko kazenskega postopka,⁴ njeno odvisno zaposlitveno razmerje na ISM, kot ga poudarja vložnik, ne more vzbujati objektivno upravičenega dvoma v (videz) njene nepristranskosti. Postavljena izvedenka je stalna sodna izvedenka in je zaprisežena, s čimer se je zavezala izvedensko delo opravljati nepristransko in v skladu s pravili stroke. Samo dejstvo, da izvedensko mnenje za obrambo ni bilo ugodno, pa ne more predstavljati razloga, ki bi vzbujal dvom njeno nepristranskost ali neodvisnost.⁵

19. Vse okoliščine, ki jih vložnik zatrjuje kot tiste, ki naj bi kazale na subjektivni predsodek sodne izvedenke, izhajajo iz nestrinjanja s podanim izvedenskim mnenjem. Napake, pomanjkljivosti in nejasnosti v izvedenskem mnenju je obramba lahko izpostavljala med dokaznim postopkom, sodni izvedenki na glavni obravnavi postavljala vprašanja in razščiščevala vidike, ki so bili zanjo pomembni.⁶ Okoliščina, da je sodna izvedenka v pisnem mnenju objektivno povzela nekatere podatke kazenskega spisa (med drugim tudi ugotovitve zdravniškega pregleda, ki jih zahteva izpostavlja kot izrazito razbremenilne), ne kaže na njeno vnaprejšnjo opredeljenost do predmeta odločanja. Tudi dejstvo, da je sodna izvedenka interpretirala rezultate analize in kot strokovnjak toksikološke stroke podala mnenje o učinkovanju THC na organizem, ne pomeni, da je s tem prekoračila obseg stroke na način, kot to utemeljuje zahteva. Vložnik trdi, da je imela sodna izvedenka vnaprej izoblikovano stališče o tem, da za obstoj zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja zadostuje le dokazovanje prisotnosti THC v krvi, čeprav je iz podatkov spisa razvidno, da so večji del njenega mnenja predstavljala prav pojasnila o učinkovanju THC na organizem in da je sodišče prve stopnje to vprašanje tudi posebej raziskalo. Vsa stališča, ki so po vložnikovem prepričanju prejudicialna, predstavljajo zgolj strokovno mnenje sodne izvedenke, s katerim se obramba ne strinja. Glede na to, da se subjektivni vidik nepristranskosti domneva, pa zahteva s svojimi trditvami ni izkazala, da izvedenkina nepristranskost v okoliščinah konkretne zadeve ni bila podana.

20. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 31. 8. 2018, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana sodba (33. točka) utemeljilo, da se po določbi tretjega odstavka 251. člena ZKP praviloma ne sme postaviti za izvedenca, kdor je zaslišan kot priča, kar v konkretnem primeru pred odreditvijo sodnega izvedenstva ni bilo izpolnjeno. Iz podatkov spisa je razvidno, da dokazni predlog za zaslišanje dr. Koželj kot priče pred odreditvijo sodnega izvedenstva sploh ni bil podan. Iz spisovnega gradiva pa nadalje izhaja tudi, da je sodna izvedenka na glavni obravnavi odgovarjala na vsa zastavljena vprašanja in podajala pojasnila o vseh vidikih zadeve, ki so bili za obrambo sporni, zato obsojenčeve možnosti za obrambo iz razloga, ker je bila dr. Koželjeva postavljena za sodno izvedenko, niso bile v ničemer okrnjene.

21. Stališče zahteve, da bi moralo biti mnenje sodne izvedenke iz spisa izločeno kot nedovoljen dokaz, je ob odsotnosti okoliščin iz drugega odstavka 18. člena ZKP zmotno. Brezuspešno mora ostati tudi uveljavljanje vseh preostalih kršitev zakona, Ustave RS in EKČP, ki jih vložnik izpeljuje iz zgoraj povzetih navedb, a jih onkraj že obravnavanega ne utemelji. Edina navedba, na katero je treba še odgovoriti, je zatrjevanje zahteve, da se sodišče pri svoji obrazložitvi sklicuje na izjavo izvedenke glede njene izločitve, ki zagovorniku ni bila posredovana in se o njej ne more izjaviti. V tej zvezi je uveljavljana kršitev 29. člena Ustave RS (po vsebini 22. člena Ustave RS), ki pa ni podana, saj sta obsojenec in njegov zagovornik še pred začetkom glavne obravnave prejela sklep I K 33002/2016 z dne 31. 8. 2018, kjer je bila izvedenkina izjava vsebinsko povzeta, zato jima ni ostala neznana in bi se lahko do zaključka glavne obravnave, tudi v okviru zaključnih besed, o njej izjavila.

22. Vložnik v nadaljevanju uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da so podatki v izpodbijani sodbi in mnenju sodne izvedenke za toksikologijo dr. Koželj v nasprotju s podatki, ki jih glede spodnje meje in časovnega okvira za detekcijo THC v organizmu ter njegovega učinkovanja zastopa stroka, za kar navaja številno strokovno literaturo. Predloženi članki naj bi potrjevali obsojenčev zagovor, da identifikacija THC-COOH v urinu ni dokaz za kajenje „jointa“ na dan nesreče, česar zlasti sodišče druge stopnje ni poglobljeno presojalo. Vložnik za protispisen označuje tudi zaključek sodbe, da se je obsojenec zavedal, da je vozil pod vplivom prepovedane droge in da je z redčenjem urina skušal vplivati na potek preiskave, češ da za te očitke ni nobenega dokaza.

23. Iz obrazložitve tega dela zahteve je razvidno, da vložnik po vsebini nasprotuje mnenju sodne izvedenke dr. Koželj in dokazni oceni, kot jo je na tej podlagi sprejelo sodišče prve stopnje in ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. V ta namen citira številno literaturo in poudarja, da za posamezne zaključke sodišča v spisu ni dokazne podlage, vendar na ta način ne preseže uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj gre za navajanje pomislekov, da določena dejstva, na katerih temeljijo zaključki pravnomočne sodbe, niso bila pravilno oziroma popolno ugotovljena.

24. Večji del zahteve se nanaša na zatrjevanje kršitve obsojenčeve pravice do obrambe in zlasti do izvajanja dokazov v njegovo korist (29. člen Ustave RS), ker ključni predlagani (za obsojenca razbremenilni) dokazi niso bili izvedeni. Gre za dokazne predloge za: (i) branje predložene strokovne literature o vplivu THC na sposobnosti vožnje, ki je sodišče po vložnikovih navedbah ni obravnavalo in se do nje v sodbi ni opredelilo; (ii) postavitev novega sodnega izvedenca toksikološke stroke, ker je mnenje sodne izvedenke dr. Koželj v nasprotju samo s seboj, strokovno literaturo in mnenjem hrvaške strokovnjakinje dr. Davorke Sutlović, pri čemer je za vložnika problematična predvsem izvedenkina ocena o visoki koncentraciji THC v obsojenčevi krvi in pomembnem negativnem učinku te prepovedane droge na njegove psihofizične sposobnosti; (iii) postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotavljal vpliv identificirane droge na obsojenčeve sposobnosti vožnje, kjer vložnik dodatno uveljavlja še kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v tem delu po njegovih navedbah „manjka bistven dokaz“; (iv) izvedbo superanalize vzorcev zunaj Slovenije; (v) zaslišanje priče A. C.; (vi) soočenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke Janeza Perčiča in s strani obrambe angažiranega slovaškega strokovnjaka Marcela Janco; ter (vii) postavitev novega sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, saj je strokovnjak obrambe ovrgel pravilnost mnenja postavljenega sodnega izvedenca in zlasti na podlagi izdelane računalniške simulacije podal pravilno časovno-potno analizo gibanja vozil ter zadetja in odbitja kolesarke; izdelano mnenje sodnega izvedenca Perčiča pa je „neuporabno“, nestrokovno in napačno.

25. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v 32. točki izpodbijane sodbe, tem razlogom pa je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je utemeljitev nižjih sodišč skladna z določbami ZKP in merili, ki jih je za odločanje o dokaznih predlogih obrambe sprejela (ustavno)sodna praksa,⁷ zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

26. Glede strokovne literature, ki jo je obramba v spis vložila pred zaključkom dokaznega postopka na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje utemeljilo, da so bili predloženi članki v angleškem jeziku, zato jih sodišče, ki vodi postopek v slovenskem jeziku, ni bralo, za izvedbo tega dokaza pa tudi sicer ni bilo posebne potrebe, saj se je do predloženega gradiva v mnenju opredelila že sodna izvedenka dr. Koželj. Zagovornik je dodatno strokovno gradivo (deloma v prevodu) priložil pritožbi, vendar pri tem ni skladno z zahtevo četrtega odstavka 369. člene ZKP utemeljil, zakaj teh dokazov ni predložil že prej, zato jih sodišče druge stopnje ni bilo dolžno vsebinsko obravnavati in se do njih opredeljevati onkraj razlogov, kot jih je navedlo v 27. točki drugostopenjske sodbe.

27. Dokazni predlog za opravo ponovne analize vzorcev (oziroma superanalize) je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nemogoč, saj vzorci niso bili več na voljo (po podatkih spisa se vzorci na ISM hranijo dve leti), poleg tega pa se stanje vzorca, kot je pojasnila dr. Koželjeva, s potekom časa tudi spreminja. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje dodatnih prič je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ti dokazi ne bi bistveno prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja, s čimer je soglašalo tudi višje sodišče, ki je glede predloga za zaslišanje A. C. dodatno utemeljilo, da predlagana priča ob prometni nesreči ni bila navzoča in da način obsojenčeve vožnje od Portoroža do kraja dejanja za odločitev ni pomemben. Povzeti razlogi pravnomočne sodbe so razumni, vložnik pa jih, razen z izražanjem prepričanja, da bi bilo navedene dokaze treba izvesti, ne izpodbija z nobenimi tehtno argumentiranimi navedbami.

28. Obramba dokaznega predloga za soočenje sodnega izvedenca Perčiča in strokovnjaka obrambe Jance v prvostopenjskem sojenju ni podala, zato zahteva v tej zvezi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve pravice do obrambe, niti tega ne more zaobiti z uveljavljanjem kršitve načela iskanja materialne resnice.⁸

29. Glede dokaznih predlogov za postavitev novih izvedencev toksikološke in cestnoprometne stroke je relevantno uveljavljeno stališče sodne prakse, da zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami izvedenca ni razlog za postavitev novega sodnega izvedenca.⁹ Sodišče bo predlogu za postavitev novega sodnega izvedenca ugodilo le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede predlaganja dokazov in v tej zvezi izkaže razloge iz 257. ali 258. člena ZKP.¹⁰ Tovrstnih razlogov sodišče prve stopnje v prvostopenjskem sojenju ni ugotovilo, kar je v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo in za svojo presojo navedlo jasne in razumne razloge, ki jim je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

30. Sodišče prve stopnje je v 32. točki sodbe utemeljilo, da je obramba mnenji obeh postavljenih sodnih izvedencev izpodbijala z mnenji tujih strokovnjakov, do katerih sta se sodna izvedenca opredelila ter po oceni sodišča strokovno utemeljeno in podprto z objektivnimi analizami ter računskimi operacijami, izhajajoč iz materialnih dokazov s kraja dejanja, analize vzorcev, z obširnim sklicevanjem na literaturo in opravljene študije, prepričljivo zagovarjala lasten izvid in mnenje ter na ta način sodišče prve stopnje prepričala, da jima je sledilo. V obrazložitvi sodbe so nadrobno povzeta pojasnila sodne izvedenke dr. Koželjeve o stališčih strokovnjakinje dr. Sutlovićeve, ki podanega izvedenskega mnenja o koncentraciji THC v obsojenčevi krvi in o njegovem učinkovanju na obsojenčeve psihofizične sposobnosti v času prometne nesreče niso uspela omajati (točka 18. sodbe). Sodišče prve stopnje je nadalje navedlo obširno argumentirane razloge o razhajanjih med izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca Perčiča in stališči strokovnjaka Jance (10. točka sodbe), kjer je konkretno za vsako med postopkom problematizirano vprašanje (mesto trka, položaj obsojenčevega vozila v trenutku trčenja, trčna hitrost, vpliv sile kolesarke na obsojenčevo vozilo, točnost računalniške simulacije) podano izvedenčevo pojasnilo ter dokazna ocena, kot jo je z logičnim razmislekom sprejelo sodišče prve stopnje. V obrazložitvi sodbe je pojasnjeno, da uporaba računalniške tehnologije ni edini garant za pravilnost podanega izvida in mnenja; da je zlasti pomembno, da so izhodišča izračunov zanesljiva; da so trditve sodnega izvedenca Perčiča računsko in strokovno utemeljene in da sodišče prve stopnje vanje ne dvomi. Takšni presoji je, tako z vidika pravilnosti (točke 17. do 25. sodbe), kot tudi z vidika zakonitosti (točke 11. do 13. sodbe), pritrdilo sodišče druge stopnje, ki je v zadostni meri odgovorilo na vse bistvene pomisleke obrambe glede izvedenskih mnenj, ki jih vnovič izpostavlja zahteva.

31. Vrhovno sodišče v dani procesni situaciji, ko sta nižji sodišči mnenji sodnih izvedencev dr. Koželjeve in Perčiča ocenili kot jasni, popolni, prepričljivi in verodostojni, svojo oceno pa v pravnomočni sodbi obrazložili z razumnimi razlogi, očitkom o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za postavitev novih sodnih izvedencev toksikološke in cestnoprometne stroke ne more pritrditi. Vprašanje, kdaj je treba izvedensko mnenje dopolniti še z mnenjem drugih izvedencev, je v svojem izhodišču vselej stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem, kar je dejansko vprašanje. Poštenost postopka narekuje, da sodišče na strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca (258. člen ZKP) obravnava in če je obrazložena, nanjo razumno odgovori. Tem zahtevam sta nižji sodišči v konkretni zadevi zadostili, vložnik pa z izpodbijanjem vsebine njune argumentacije sega na področje dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.¹¹

32. Zagovornik je predlagal postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, da bi ugotavljal vpliv identificiranega THC na obsojenčeve sposobnosti vožnje, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentacijo, da je to odločilno dejstvo lahko ugotavljalo na podlagi mnenja postavljene sodne izvedenke toksikološke stroke dr. Koželj. Ta se je sklicevala na študije in strokovno literaturo, vse pa obširno, večplastno in ob uporabi raznolikih virov (32. točka sodbe), kar je razumna razlaga za zavrnitev predlaganega dokaza, ki jo sprejema tudi Vrhovno sodišče. Zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tej zvezi ni podana, saj je sodišče prve stopnje vpliv THC na obsojenčeve sposobnosti ugotavljalo s pomočjo sodne izvedenke toksikološke stroke in izpodbijana sodba razloge o tem ima. Vložnikovo prepričanje o zmotni interpretaciji rezultatov analize pa ne predstavlja zatrjevane kršitve zakona, temveč uveljavljanje nedovoljenega razloga po drugem odstavku 420. člena ZKP.

33. Vrhovno sodišče po vsem obrazloženem ugotavlja, da zatrjevana kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov ni podana, zato je treba kot neutemeljene zavrniti tudi vse iz nje izpeljane očitke, ki jih vložnik navaja v sklepnem delu zahteve, tj. kršitev načela iskanja materialne resnice (17. člen ZKP), pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), kršitev pravice do nepristranskega in neodvisnega sojenja (23. člen Ustave RS), kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in kršitev pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Naštetih kršitev namreč vložnik onkraj navedb, ki jih podaja v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov, posebej ne substancira.

34. Vložnik z vsemi ostalimi, sicer obširnimi navedbami izrecno ali pod videzom zatrjevanja kršitve zakona uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP). V ta okvir spada utemeljevanje, da mora biti za obstoj predmetnega kaznivega dejanja pri vozniku - glede na predloženo strokovno literaturo - THC v krvi prisoten v količini nad 5 ng/mL in da mora biti podana vzročna zveza med detektirano prepovedano drogo in psihofizično sposobnostjo voznika, ki je v konkretnem primeru zaradi nizke koncentracije THC v obsojenčevi krvi ni. Nadalje je treba v ta sklop uvrstiti vse navedbe, ki skušajo utemeljiti, da so ugotovitve sodne izvedenke dr. Koželj in na njenem mnenju temelječi zaključki nižjih sodišč (zlasti o času kajenja in vplivu ugotovljenega THC na obsojenca) napačni ter v nasprotju z načelom in dubio pro reo. Ti očitki ne presegajo nestrinjanja obrambe z vsebino izvedenih dokazov in dokazno oceno, kot jo vsebuje pravnomočna sodba.

35. Enako velja za obširna izvajanja, ki se nanašajo na potek vožnje in hitrost udeleženih vozil, mesta trčenja in položaja vozil, s katerimi skuša vložnik na podlagi ugotovitev strokovnjaka Jance in njegove računalniške simulacije spodnesti ugotovitve sodnega izvedenca Perčiča. Nižji sodišči sta v tem delu sprejeli obrazloženo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je vložnik ne sprejema, vendar to ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišči sta se v izpodbijani sodbi med ostalim opredelili do mesta trčenja in hitrosti obeh udeležencev prometne nesreče, zato vložnikovo zatrjevanje, da je ob izostanku materialnih dokazov glede teh vprašanj podan razumen dvom; da je v teh delih sodba protispisna; ter da je sodišče sprejelo dokazne zaključke v nasprotju z načelom in dubio pro, ne presega uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razlaga sodišča druge stopnje v točkah 21. in 22. sodbe, ki jo vložnik označuje za protispisno, ima podlago v pojasnilih sodnega izvedenca Perčiča glede položaja obsojenčevega vozila ob trčenju ter vpliva kolesarke nanj. Enako velja za obrazložitev v 24. točki drugostopenjske sodbe, ki se nanaša na izvedenčeva pojasnila o računalniškem programu, ki ga je uporabljal strokovnjak obrambe. Zavračanje teh in preostalih pojasnil sodnega izvedenca ter na njihovi podlagi sprejete dokazne ocene ne predstavlja uveljavljanja kršitve zakona, temveč gre za uveljavljanje razloga, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen.

C.

36. Ker zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

37. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7115 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

-------------------------------
¹ Odločba US U-I-335/02-20 z dne 24. 3. 2005.
² Prim. Z. Dežman, Komentar k 324. členu KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Ur. l. RS in PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 635-636. Podobno tudi sodba VS RS I Ips 16245/2013-54 z dne 15. 5. 2014.
³ Odločba US RS U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998.
⁴ Prim. sodba ESČP v zadevi Brandstetter proti Avstriji z dne 28. 8. 1991 (prit. št. 11170/84, 12876/87, 13468/87), tč. 45-46, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 500/2008 z dne 9. 7. 2009.
⁵ Prav tam.
⁶ Zahteva na primer sodni izvedenki očita enostransko obravnavo podatkov v obsojenčevo škodo in prejudiciranje odločitve, ker je v izvedenskem mnenju neresnično zapisala, da je obsojenec v zadnji noči popival od 22.00 do 4.15 ure, čeprav je bilo ob njenem zaslišanju razčiščeno, da je šlo v mnenju za pisno napako in da je obsojenec v tem času počival. Vložnik teh in podobnih pojasnil sodne izvedenke v svojih navedbah sploh ne upošteva.
⁷ Odločbi US Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 ter sodbe VS RS I Ips 33/2008 z dne 13. 3. 2008, I Ips 1805/2010 z dne 5. 5. 2011, I Ips 5/2011 z dne 21. 4. 2011, I Ips 38853/2013-144 z dne 13. 10. 2016 in številne druge.
⁸ Tako že sodbe VS RS I Ips 151/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 216/2004 z dne 9. 2. 2006 in Ips 148/98 z dne 11. 1. 2001.
⁹ Prim. sodbe VS RS I Ips 12114/2010-56 z dne 24. 8. 2011, I Ips 62862/2010-258 z dne 27. 3. 2014, I Ips 38244/2011 z dne 31. 8. 2017 in druge.
¹⁰ V tem smislu denimo sodba VS RS I Ips 42080/2013-105 z dne 28. 1. 2016.
¹¹ Tako tudi sodbi VS RS I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 in I Ips 14942/2012-293 z dne 9. 3. 2017.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 13/2018
• VSK Sodba II Kp 20415/2016
• VSRS Sodba I Ips 27921/2015